PGD Črnuče, že od leta 1912

Ko se takole človek spravi sam s seboj in poskuša v pisno obliko spraviti popis nekega obdobja ga kar malo spreleti – Kam vendar hiti čas!? V tolikšnem času obstoja neke organizacije je obdobje, ko se zamenja kar nekaj sto ljudi in to velja tudi za Prostovoljno gasilsko društvo Črnuče.

Začetki

Davnega leta 1912 so se nekateri razmišljujoči domačini odločili organizirano nastopiti v bran rdečemu petelinu, ki je grozil takrat še skromnim kmečkim hišam in bajtam. Primeri iz okolice so bili spodbuda za organiziranje takrat imenovane Požarne brambe. Kmalu zatem je že nastopila I. svetovna vojna, ki je pokazala vse razsežnosti vojne nevarnosti tudi za civilno prebivalstvo. Mobilizirani črnuški fantje in možje so darovali tudi svoja življenja v tej vojni, med njimi so bili tudi člani Požarne brambe Črnuče in v spomin na te žrtve stoji spomenik žrtvam I. svetovne vojne pred farno cerkvijo na Črnučah.

Med vojnama se je dejavnost društva odvijala približno tako, kot je bilo za tiste čase značilno po vsej kranjski banovini. Težave so bile tako s finančnimi sredstvi kot tudi s proizvodnjo namenske opreme za gasilsko dejavnost, pa so občasno le uspeli z nabavo nujne opreme.

V gasilskem domu še hranimo prvo motorno črpalko znamke BMW, ki je bila sestavljena v Strojnih tovarnah v Šentvidu nad Ljubljano. Prva skrb takratnih članov društva je vsekakor bila tudi izgradnja gasilske hrambe in našel se je dobrotnik, ki je odstopil kos zemlje za gradnjo. Tudi župan je vsako leto dodal nekaj sredstev za nabavo opreme, tako je društvo kar aktivno zaživelo s krajem in za kraj. Gasilska vozila so bila takrat še na konjsko vprego in na znak alarma je bilo dogovorjeno kateri kmet mora priskrbeti konje za vleko gasilskega voza na mesto požara. Stalna pripravljenost in vežbanje sta bili kar velika odlika takratnih naših članov, pa tudi intervencij so imeli kar precej, ne samo na Črnučah pač pa tudi v okolici.

Kot že običajno, pa so bile gasilske veselice v tistem obdobju glavni vir financiranja društva obenem pa tudi največji dogodek v letu, saj se je takrat zbrala vsa vas pa tudi okoličani. So pa bili vodilni člani društva tudi občinski funkcionarji tedanje občine Ježica in zavedajoč se obveznosti požarnega varstva, so tudi občinska sredstva namenjali za potrebe društva. Pravijo da so bili v določenem obdobju člani društva iz skoraj vsake hiše tako, da je preventivna dejavnost dobila svoj pomen tudi tako, da so se člani tudi doma ob delu zavedali vseh nevarnosti ognja. Ko je bila uvedena še podporna članarina krajanov je bila le-ta zajeten prispevek k finančni strukturi in že pred II. svetovno vojno se je pokazala potreba po širitvi gasilskega doma. Uspeli so narediti že prvo ploščo iz betona, ko je Evropo zajela vojna.

Med in po vojni

Za razliko od ostalih krajev je društvo na Črnučah delovalo tudi ves čas vojne. Že pokojni g. Matevž Pečar je bil takrat iz vodstva društva s strani okupatorja pooblaščen, da ta dejavnost teče nemoteno naprej in je organiziral članstvo. Vsi pa so morali dotedanje bele gasilske obleke zamenjati s črnimi nemškimi… Obstajal pa je med gasilci tihi dogovor, da so intervencije potekale bolj »ležerno«, če se je ogenj pojavil na okupatorjevi lastnini. Kar nekajkrat je zagorelo proti koncu vojne, ko so zavezniki napadali nemške vlake na železniško progi proti Lazam.

Povojno obdobje je bilo obdobje obnove domovine. V bližini gasilskega doma je pričel udarniško rasti zadružni dom, ki so ga krajani namenili večim dejavnostim, zatem pa so gasilci s pomočjo občine Črnuče zaključili tudi gradnjo gasilskega doma. Dokončno je bil v tej obliki dograjen do leta 1990. Dejansko je sedaj dom končno izveden v vseh potrebnih funkcionalnostih, zato pa je zmanjkalo vsakega funkcionalnega prostora ob domu. Ker so se razmere v zdravstvu v tem obdobju korenitno spremenile računamo v bodoče na kakšno možnost odkupa nefunkcionalnega zemljišča pred zdravstvenim domom – bomo videli!? Ker nam nova demokratična družba prinaša tudi spremembe na področju požarnega varstva se temu v največji možni meri tudi moramo prilagajati.

Sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami nas vključuje v sistem civilne zaščite z nekoliko spremenjeno doktrino kot je bila v prejšnjem sistemu, da ne rečem režimu. Ekspanzija gradenj in doseljevanja na področje Črnuč še ne pojenja in tako kot je nenadoma postala premajhna šola, vleče za seboj tudi ostalo. Potrebe samo rastejo, nevarnosti se povečujejo, demokracija komaj obvladuje sistem, prostovoljnost je nenadoma izgubila svoj pravi pomen, poteka boj na pridobitniškem področju, ki s humanizmom nima čisto nobene zveze in ljudje začnejo nevsiljeno spraševati: »Pa zakaj mi je vendar tega treba?« Toda so in smo, ki vztrajajo, trdimo, da je to nekaterim dano in drugače ne morejo, verjetno bi celo zboleli, tako kot zbolevajo že tisti, ki jih je omama kapitalizma zgrabila na nepravem koncu. No bomo videli, kdo bo močnejši. Ta moč se trenutno odraža v naših operativnih dejavnostih, ki jih ni malo, ki jih moramo obvladati in se jih vsekakor naučiti obvladati, kar je še težje. Če so konji še pred 50, 60-imi leti uspeli opraviti prevoz na intervencijo, se nam danes že kažejo potrebe, ne bomo rekli po helikopterjih, zagotovo pa sposobnih vozilih za specialne namene. Če so naši predniki gasili le trdne materiale, lesena ogrodja, itd, danes gasilci srečujemo cel spekter nevarnosti, požare gorljivih tekočin, različnih plinov, različne plastike z najrazličnejšimi sekundarnimi nevarnostmi. Na vsako tako nevarnost pa se moramo že vnaprej pripraviti, se učiti in še enkrat učiti, da pomislimo ob intervenciji na vse možne nevarnosti, ki nam grozijo. Tudi odgovornost poveljujočih kadrov se je spremenila. Družba človeku daje večji pomen kot so ga parole socializma in zato se menja tudi odgovornost za življenje posameznika. Zato naša operativa dela največ v tej smeri. Ob izvajanju vaj ali tistih 15 intervencij, ki nas vsako leto doletijo se sproti učimo o vsem kar je možnega, da se nam zgodi. Zato poskušamo priti tudi do sodobne opreme in nekaj te že imamo. Stremimo, da jo bo dovolj za vse operativne člane. Tudi vozila in oprema prehitevata naše zmožnosti financ, da bi jim sledili. Kar precej milijonov tolarjev danes stane vozilo za potrebo gasilcev, pa tudi če je najmanjše. Ta trenutek si upamo trditi, da smo z vozili in opremo kar na solidnem nivoju opremljenosti.

No, naj ob jubileju navedemo nekaj podatkov, kako se je ta naša najbolj aktualna prevozna oprema razvijala. Do leta 1957 je društvo izvajalo intervencije z vozom in konjsko vprego. Tega leta je bilo društvu dodeljeno vozilo FIAT FURGON 620B. Predelano je bilo tako, da je omogočalo prevoz za 7 ljudi z motorno črpalko in potrebno opremo za gašenje, skratka po gasilskih normativih orodno vozilo. Ob 60. letnici društva je društvo pridobilo novo črpalko ROSENBAUER 8/8 in nekaj zatem tudi novo terensko vozilo LAND ROVER za potrebe gašenja gozdnih požarov. Dejansko je bil nakup tega vozila izveden s posojilom nekaterih članov društva, občina je šele kasneje sofinancirala vozilo. V tem obdobju preseljevanja velikega števila na področju Črnuč je raslo tudi število gozdnih požarov, kajti izleti proti Rašici so postali stalna oblika rekreacije tega priseljenega prebivalstva. Po ustanovitvi SIS – samoupravne interesne skupnosti – varstva pred požari, je bilo nenadoma kar precej sredstev na razpolago in obdobje nakupa gasilskih vozil je evforično zajel vsa področja. TAM Maribor in Karoserist Maribor sta komaj zmogla naročila. Sedaj pa vsa tehnika naenkrat postaja stara 20 in več let. 150.000 EUR-ov za nabavo enega novega gasilskega vozila pa danes tudi ni lahko spraviti skupaj, če pomislimo, da vseh 35 prostovoljnih gasilskih društev v občini Ljubljana dobi letne dotacije cca. 500.000 EUR.

Naše društvo je v tem času pridobilo dve novi vozili, že omenjeno avtocisterno TAM 110 s 5000 l vode in orodno vozilo TAM 75. Fiata smo podarili pobratenemu društvu Zaplana nad Vrhniko. Mobilnost in efikasnost društva je nenadoma narasla, da smo morali izvesti cel spekter novih izobraževanj tako tehničnih kot taktičnih. Mladi gasilci so tehniko kar hitro obvladali in ob vseh večjih intervencijah v mestu nas je angažirala tudi Gasilska brigada Ljubljana. Starala pa so se spotoma tudi naša vozila, tako smo naš ubogi LAND ROVER po 18 letih, to je leta 1990 zamenjali za še danes sodobni terenski avto Nissan Patrol 2,8 TD. Ostarelo orodno vozilo TAM 75 je leta 1994 nadomestilo mlajše in sodobnejše orodno vozilo Mercedes-Benz 510, v katerega smo s pomočjo donatorjev namesto črpalke Rosenbauer postavili visokotlačni agregat ZEBRA. Leta 2000 pa smo od Gasilske zveze Ljubljana prejeli kombinirano vozilo TAM 170, katero je nadomestilo avtocisterno TAM 110. Res da je kombinirano vozilo samo dve leti mlajše od dosedanje avtocisterne, vendar ima bistveno več potrebne gasilske opreme, ter je tudi več namensko, kar je Gasilska brigada Ljubljana, kot prejšnji lastnik tega vozila, velikokrat pokazala na intervencijah tudi na našem terenu. Število letnih intervencij skoraj ne pade več pod 10.

Ob tehniki, ki jo imamo na razpolago naj omenim še dve vlečni vozili za potrebe reševanja ekoloških nesreč in za poplave, tako da smo društvo, ki ima širok spekter reševalne opreme. Da društvo deluje pa je vsekakor potrebna prava kadrovska zasedba ljudi, krajanov, ki so pripravljeni, da se vsak moment odtegnejo od dela ali zabave in priskočijo na pomoč sokrajanu, človeku, ki ga je doletela nesreča in ob tem niti ne pomišljajo, kaj se njim lahko zgodi. Ta zavest je človeku podarjena in kdor jo izkorišča, se prej ali slej sam izloči. Zato ostajajo v naših vrstah le tisti najsrečnejši, ki nikdar ne razmišljajo o bogastvu, ambicijah, popularnosti. Zato tudi čas, ki ga dajo na razpolago, da se tehnično izšolajo gre njim samim v breme in jim ni zanj nikdar žal. Tu je veliko odrekanja, ki ga krajani nikdar ne opazijo, saj se učimo ob večerih v gasilsih domovih ali na Igu v šolskem centru za gasilce. Brez potrebnega znanja in strokovnega usposabljanaja, ter izobraževanja, pa nam tudi zagnanost ne pomaga več, saj se lahko ob nestrokovnem delu naredi več škode, kot koristi. Ker je društvo na osnovi pokrivanja področja razporejeno v eno od višjih kategorij se od njega zahteva pogoje, ki zadoščajo tehničnim, kadrovskim in ostalim normativom. To so dokaj zahtevni kriteriji, ki vodenje takega društva držijo v neprestani pripravljenosti in obvladovanju različnih situacij. Zato nas tudi tolikokrat vidite pri gasilskem domu, na vajah ali pa tudi na ostalih prireditvah. Krog delovanja se je v mestni občini Ljubljana zelo razširil, zato je ta mobilnost toliko večja in obenem zahtevnejša. Črnučani ste lahko opazili tudi nove pridobitve na gasilskem domu. Prva, ki se je zgodila že pred časom, nove elektronske sirene, ki so zametek novega sistema alarmiranja za področje Ljubljane. Ta novost prinaša možnost tihega preizkušanja siren, kar pomeni da vsako soboto ob dvanajsti uri ne bo več zoprnega zavijanja siren po Ljubljani. Druga možnost, ki jo nudi ta sistem je tudi obveščanje preko istega sistema, se pravi prenos ustnih informacij. Vendar pa smo kmalu po montaži naprave ugotovili premajhen domet sirene, kar pomeni da vsi naši operativni člani sirene ne slišijo ob vsakih vremenskih razmerah. MOL in Tegrad se že angažirata na ojačanju in pri gradnji naprave za večjo moč. Druga, da ne rečem akcija stoletja pa je zamenjava strešne kritine, ki smo jo izvedli v mesecu juliju 1997. Zakaj stoletna? Prepričani smo, da bo kvaliteta te strehe zdržala kar nekaj rodov, da pa je bil tudi finančni zalogaj kar občuten. Privoščili smo tako Črnučanom kot sebi investicijo, po skoraj 50-ih letih kolikor nam je služila prejšnja streha. Smatramo, da smo z izgledom gasilskega doma sredi Črnuč vsi zadovoljni, tako mi uporabniki kot tudi vi krajani, saj je tak, kot bi bil sredi arboretuma.

Rad bi ob zaključku naših jubilejnih misli navedel še nekaj domislic, ki takole prihajajo človeku na misel ali pa jih je kje slišal.

Pred leti ob 125. letnici PGD Vič je znani kulturni komentator Jože Hudeček v nagovoru gasilcem ob izidu knjige VIŠKI GASILCI SKOZI ČAS povedal anekdoto, kako se je pred desetletji v Ameriki pojavil ubogi Slovenec, ki je prišel s trebuhom za kruhom. Tam so ga domačini med drugim vprašali, če ve, kdaj je bila odkrita Amerika, pa jim je odgovoril: »Ja bral sem kroniko naše vasi v kateri je pisalo, da je bila Amerika odkrita tistega leta, ko so se v naši vasi odločili, da bodo zamenjali ostrešje in opeko, ker je že tako dotrajano.« Kaj pomeni torej dolgoletna tradicija nečesa kar je takole samo po sebi umevno in nam pride na misel samo ob določenih prilikah.

Sam župan pa je na isti prireditvi dejal: »Ljubljana bi lahko živela brez funkcionarjev, mestnega sveta, morda celo brez župana, brez gasilcev pa ni variante, da bi bila. Zato se jim moramo po vsaki akciji spoštljivo zahvaliti in se z njimi veseliti njihovih uspehov.« Danost torej, biti gasilec, ni splošna. To vrlino nosijo v sebi le izbranci. Vse karieriste, vse tiste ki tu iščejo drugačne cilje ali pa jim ti mogoče tudi niso popolnoma jasni, prej ali slej odnese iz teh vrst. Tu ni sprenevedanja, stvari so jasne in začrtane, dolgotrajna tradicija jih samo potrjuje. Zato nekdo pravi: »Prepričal sem se, da je ravno v prostovoljnem delu ključ za vse te uspehe! Ta silna volja, pomagati človeku v nesreči, ni dana vsakomur in srečen je lahko tisti, ki nosi to bogastvo v svojem srcu. Zato tudi gasilci potrebujejo kar nekaj let, da pridejo do tega spoznanja in da se ta danost vklopi v dušo človeka.« Naj zaključimo s temi zadnjimi mislimi in jih priporočamo, da ostanejo v spominu vsem, ki boste ta prispevek prebirali in si poskušali ustvariti lastno mnenje o črnuških pa tudi vseh ostalih prostovoljnih gasilcih v naši ljubi Sloveniji.

Comments are closed.